Šest in pol metrski ljudje
September 7th, 2006
Po koncu regate Les Sables – Azori – Les Sables lahko brez dvoma rečemo, da bo postala tradicionalna. Navdušenje organizatorjev, tako v Les Sablesu kot tudi na Horti, predani prostovoljci in razred, ki se širi z vratolomno hitrostjo in teži za novimi dirkami, so poskrbeli, da je bila regata odlična protiutež bienalnemu Transatu 6.50.
Brez dvoma je bil glavni igralec druge etape od Horte do Les Sablesa Azorski anticiklon, ki je floto razdelil že takoj po startu. S Kristianom sva bila dobre volje že pred startom, vremenski routing z Juretom pa je napovedoval sicer težke, a ugodne razmere za Manuardove designe. Napoved za start, za dan, ko bi se moral zgoditi, je bila 25-30 vozlov orce z dežjem, zato sem velik del noči vadil tehnike, ki smo se jih učili s psihologom Matejem Tušakom. Večinoma gre za vizulaizacio in sproščanje, ki ti pomagajo pri simulaciji pričakovanih razmer in s tem pripravo scenarijev za probleme, ki te čakajo. Tehnike sicer pomagajo, vseeno pa je težko iz hotelske sobe odkorakati v marino, ko imaš za kuliso ogromne valove, ki se lomijo tik pred vhodom v zaliv. Nato zaslišim zvok sirene iz smeri pisarne organizatorjev, ki pomenijo, da je start preložen – in lahko se sprostim.
Naslednji dan so bili vetrovi še zmerom močni, a sonce je vse skupaj malce olajšalo. Časovni zaostanki po prvi etapi so bili zelo majhni, zato se odločim, da bom za start uporabil taktiko kot bi jo na inshore regati – Brossarda, ki ima dobro uro prednosti, ne spustim ispred oči.
V razburkanem morju, ki ga povzročajo veter in tokovi, 58 minijev starta z drugo krajšavo. Po nekaj urah je prizor zares čudovit, ko se obe Adrii borita za vodstvo z Brossardom na čelu flote, ki se drži severne smeri, saj od tam pričakujemo obrat vetra. Pred nočjo Brossard, Areas Assurances, Bretagne Lapins in Degremont obrnejo proti zahodu, medtem ko s Kristianom vztrajava pri severu dokler ne obideva najbolj severnega Azorskega otoka Graciosa. Po obratu jadram z reacherjem in 510 poleti. Po nekaj urah prehitim Areas Assurance in Bretagne Lapins-a, uro kasneje pa svoj južni spust končam ob boku Ecoverja. Ko zamenjam nazaj na flok in načrpam vodne balaste se začne orcanje z ostalimi.
Dva dni tičiva skupaj s Petrom (Laureyssensom na Ecoverju) na čelu flote, ki drvi proti zahodu. Nihče od naju se ne zaveda, da sta Brossard in Bretagne Lapins skupaj še z nekaterimi dobila privatni delež vetra in so se pomaknili v vodstvo, med tem ko midva vztrajava pri južni smeri.
Kmalu mi postane jasno, da se vreme ne namerava držati »napovedanega routinga«, zato se odločim pomakniti bližje linije najkrajše poti. Cilj je ne izgubiti stik s skupino na severu. Priložnost se pojavi naslednjega dne, ko začne veter obračati po koti med 20 in 4o stopinj. To zame pomeni skoraj 20 ur obratov z vsako spremembo vetra, toda izkupiček je razveseljiv – zamenjam pasove in pri tem ne izgubim veliko.
Po tem Azorski anticiklon poskrbi za dva dneva dolgočasnega orcanja z zelo malo vetra, ko preizkusim vse trike, ki jih poznam, da bi debelorito manuardovo jadrnico pripravil do tega, da bi se kam premaknila. Toda vodilna skupina se kljub vsemu oddaljuje. Jaz se na srečo vsega skupaj nisem zavedal, saj na SSB radiu nisem sprejemal ne novic o pozicijah, ne vremenske napovedi. Vsaj na radiu France International je sprejem deloval in enkrat dnevno ujamem splošno vremensko napoved. Približevanje rtu Finistere je dobra novica, saj 20 vozlov vetra pomeni vrnitev v deželo Manuard s prvo krajšavo reacherja. V 36 urah dovolj napredujem, da še ujamem zadnji vagon vlaka prve peterice pred prehodom hladne fronte.
Noč pred ciljem nas ujame pri surfanju s spinakri, tesno strnjene v vetru, ki narašča. Skupino vodi David Sineau na Bretagne Lapins, ki ima očitno dovolj četrtih mest in se je odločil za taktiko vse ali nič. Ostali (Degremont, Areas Assurances, Brossars in Ecover) vidimo samo njegove pete. Laureyssensu na Ecoverju odpovesta GPS in avtopilot, zato ni več v igri za vodilna mesta.
Po polnoči veter ojača na 25 vozlov, v sunkih tudi nad 30, zato jadramo hitro, stresno in vedno bolj mokro. Jutranja svetloba mi razkrije beli spinaker Isabelle Joschke, le miljo za mano. Do cilja naju loči le še 50 milj in Isabelle začne z menjavo jader vršiti pritisk. Nimam izbire, moram kopirati njena dejanja. Jadrnici se spremenita v podmornici, v kokpitu je vse polno vode. Na srečo je cilj blizu in uspe mi Isabelle pustiti zadaj – za 17 minut. S tretjim časom druge etape sem tudi v skupnem seštevku tretji.
Translation of the article is published on www.dailysail.com
Pisanje v nadaljevanju je prevod članka pripravljenega za objavo na spletni straneh www.sailinganarcy.com, od tu tudi uvod o razredu mini in o regati ter malce bolj anaristično obarvan slog pisanja. No, pa začnimo…
Predstavljanje minijev se običajno začne z znano in rahlo obrabljeno frazo “dobrih šest korakov meri po dolgem in tri počez”. Zraven se ponavadi doda nekaj besed o (pre)obilju jader na (pre)majhni jadrnici, s katero - nekateri tukaj uporabijo še besedo norci - plujejo preko Atlantika, vse skupaj pa začinimo s stereotipno podobo neobritega jadral-ca/ke, ki v svojem razmajanem avtu prevaža vse, od jader do opreme za vzdrževanje jadrnice, sam opravi večino dela na njej, tiči v obrabljenih, z barvo ter epoksijem zapackanih kavbojkah … in ustvarjena podoba ne bi mogla biti bolj zgrešena.
Razred mini dobesedno razganja od življenja. Relativno dostopen in s pravili neobremenjen razred privablja čedalje več jadralcev in je najbolj množičen odprtomorski regatni razred. V zadnjih dveh letih je bilo na novo zgrajenih najmanj 150 novih jadrnic, 360 jih aktivno tekmuje v regatah na Atlantiku in Sredozemlju, serijske številke na trupih so letos presegle mitsko številko 650.
Ob tem ne smemo pozabiti na jadralce. V zadnjih letih se je znatno dvignila kvaliteta jadralcev. Še vedno je prostor za avanturiste in svobodomislene posameznike, ki ohranjajo originalno dušo razreda, vendar dandanes jedro flote tvorijo resni športni jadralci. Ti vodijo svoje profesionalne projekte z vso potrebno ekipo, od piarovcev do tehnične ekipe za delo na jadrnicah, s katero držijo nivo ne le v doseganju športnih ciljev ampak tudi in predvsem glede komunikacije in posredovanja vrednot skozi zgodbo o projektu.
Ob vsem tem je postal izziv že vstop na startne liste regat. Zgovoren primer za to je Mini Fastnet, na katerem je letos startalo 100 jadrnic, še 65 pa jih je ostalo na čakalni listi. Razred je bil zrel za še eno veliko regato in tako smo letos doživeli preporod solo regate do Azorov in nazaj, ki je bila prvič in zadnjič izpeljana leta 1991. Sprva je že kazalo, da bo iz tega ne bo nič, saj je mesto Nantes konec lanskega leta nenapovedano in brez obrazložitve umaknilo svojo podporo.V začetku leta je že kazalo da bo regata pokopana, še preden bo ugledala luč sveta, vse dokler ni nekaj vplivnih posameznikov iz Les Sables d’Olonne-a (znan po organizaciji solo regate okrog sveta, Vendee Globe-a) v zadnjem hipu položilo jajca na tnalo, medtem ko je nekdo drug držal za sekirico in izsililo podporo mesta za organizacijo regate. Županova izjava „če ne bo prijav tekmovalcev, sem politično mrtev…“ dodobra ilustrira koliko so se bili pripravljani izpostaviti. Ob podpori mesta je znatna vsota šušk iz mestne zakladnice našlo pot v proračun regate, kasneje so se pridružili še nekateri drugi sponzorji, ki so skupaj z prostovoljnim delom članov lokalnega kluba omogočili regato. Konec julija se je na velikem pontonu namenjen udeležencem regate Vendee Globe pojavilo 70 jadrnic razreda mini in organizatorji so verjetno prvič z olajšanjem zajeli sapo.
Z Andražem jadrava na Manuardovem dizajnu Adria Mobil 509 in 510 že tretjo sezono. Prestali sta otroške bolezni in zdaj začenjata kazati ves svoj potencial, pritisk na naju pa je bil zaradi boleče izkušnje z lanskega krstnega Transata 6.50 občutno manjši. Delo z Juretom Jermanom, našem meteo-čarovnikom, je pred startom nakazovalo na zahtevne razmere z dvema vremenskima frontama – prva naj bi nas prešla takoj na startu, drugo pa smo pričakovali zvečer/ponoči drugega dne. V jutru pred startom je izračun poti s taktičnim programom ter svežimi jutranjimi vremenskimi podatki predlagal drzno taktiko. Najprej naj bi izkoriščali jugozahodnik, s katerim bi se oddaljili od obale, potem prečili proti severo-severozahodu, čim bolje preživeli spopad s hladno fronto, spet prečili ob obratu vetra, dobrih 60 milj nad ruto ter se zapodili s severozaodnikom proti Finisteru. Tam naj bi znova presekali našo ruto in se spustili globoko proti jugu, skoraj 100 milj južno od linije najkrajše poti.V svetu minijev to običajno pomeni, da rineš v težave. Za igro z vetrovnimi sistemi so jadrnice prepočasne, zato je ponavadi najuspešnejši taktika za dolge dirke: drži se linije najkrajše poti in izkoriščaj lokalne obrate vetra. No, izjeme ponavadi potrjujejo pravila in ker so Juretove napovedi v treh letih dela skoraj vedno zadele v črno, sva z Andražem na debelo pogoltnila ter se lotila dela.
Start je bil prava norišnica: 70 jadrnic, dež in močan veter. V stresu pred startom mi je popolnoma ušlo, da jestartni strel izstrelila francoska jadralska legenda Isabelle Autissier, saj sem imel preveč dela z zataknjenim karabinom na floku in izogibanjem gruči jadrnic, ki so bezljale bolj ali manj po svoje. Startno črto sem prečkal med zadnjimi, nato pa zavihal rokave: prehiteval in se izogibal težavam. Ni je hujše neumnosti, kot da se na startu vate zaleti sotekmovalec, ki mu je jadrnica ušla iz rok, do cilja pa še 1200 milj.
Ravno, ko smo obpluli zadnjo bojo pred Les Sablesom in zapluli na odprto, je fronta prešla, veter se je umiril in nebo se je zjasnilo. Medtem, ko sem se sušil na soncu sem se na vse pretege trudil, da bi se moja debelorita jadrnica premikala v pojemajočem vetru, se je okoli naju znašla družba jadrnic, ki jih ponavadi ne videvam in vsaj ne želim videvati v svoji okolici. Težko sem ohranjal dobro voljo, toda vedel sem, da se je dirka šele začela in da so vodilni le dobro miljo spredaj. Kratek klepet z Andražem je bil drug sončni žarek, saj mu je start dobro uspel, na kratki etapi pod obalo se je važil z velikim spinakrom (uradna razlaga: dvignil ga je ker ima Adriin logotip) in je trenutno v vodstvu. Noč je minila mirno in večino dela je opravil avtopilot, dokler se ni veter zjutraj obrnil v zahodnik, nakar smo prečili proti severu. Veter se je počasi krepil in okoli poldneva se je začel rock&roll na valovih. V razburkanem morju in deževnih nalivih je življenje postajalo vse težje: polna jadra, do konca odklonjena kobilica, vsa oprema in še 200 litrov vodnih balastov na privetrni strani. Miniji so relativno lahki, dirkalna teža povprečnega modernega prototipa ne presega 900 kg, na valovih plavajo kot zamaški ter se na vsak val odzovejo divje – kot bi jahal mehanskega bika. Celo sedeti je bilo nemogoče, brez da bi se za kaj držal. Bil sem moker, izmučen od morske bolezni in k občutku splošne mizerije je prispevalo boleče zavedanje dejstva, da se bo veter še nadalje krepil. Pri 30 vozlih je bil čas za krajšavo floka, eno najbolj zoprnih opravil na miniju – še posebno v strmih, večmetrskih valovih sredi Biskajskega zaliva. Oblečen v jadralno obleko, s kapuco in zapetimi manšetami na rokavih in na vratu, sem se znašel na premcu, kjer sem še zadnjič preveril ali sem pripet na varovalne trakove, ki potekajo vzdolž palube. Še dobro, saj sem sredi opravila zaslišal zvok lomečih valov, začutil udarec vode in se naslednji trenutek znašel v vodi na zavetrni strani jadrnice, k sreči pripet z rešilnim pasom. V trenutku sem bil nazaj na krovu, kričoč in preklinjajoč ter poskušal umiriti divje opletajoči flok. Ko sem se privlekel nazaj v kokpit sem bil popolnoma psihično izčrpan. Moja regatna morala je bila že tako na psu, ko pa so sunki vetra redno pričeli siliti nad 35 vozlov in so se valovi pričeli redno lomiti, je treščila na tla in si začela kopati še luknjo. V takšnih primerih možgani delajo po svoje, pozabiš na regato, pozabiš na tekmece, ostaja le še vprašanje kako se rešiti teh muk. Oziral sem se po barki, kje bi se lahko kaj zalomilo, da bi imel izgovor za odstop, ko sem po VHF slišal, da je sotekmovalec na Vecteur Plus odstopil zaradi zlomljenega mezinca in si mislil: »ti srečna, srečna baraba!« Na srečo je zavestni del možganov vedel, da bo fronta prešla, veter bo obrnil in življenje bo spet lepše, kar se je tudi zgodilo okrog polnoči. V nekaj minutah je veter obrnil iz zahodnika na severozahodnik, prečenju je sledilo prelaganje opreme na privetrno stran, preveril sem, kam gremo in videl da pičimo naravnost proti Finisteru, vključil avtopilota in padel v mrtev spanec brez sanj.
Do jutra se je morje precej umirilo, privoščil sem si topel obrok, se preoblekel v suho obleko in svet je znova dobil barve. Dobro počutje je imelo neposreden vpliv na jadranje, s 509 sva plula odlično ter do Finistera ujela skupino jadrnic, med katerimi je bilo tudi jadro z rdečim vrhom. Rdeče jadro je pripadalo jadrnici Brossard, na kateri je plul Adrien Hardy, eden od favoritov regate, torej je bilo to zelo dobro znamenje. Drugo, nič slabše znamenje je bilo dejstvo, da so Juretove napovedi doslej držale skoraj na uro natančno. Slišati Francoze, kako so se po VHF vznemirjali nad Andražvo prednostjo 30. milj, pa je bilo prava češnja na vrhu sadne kupe. Ena izmed milejših misli, je bila: »kar navadite se na to prekleti žabarji…« A časa za proslavljanje ni bilo, saj je stik z vrhom flote pomenil, da smo znova v napeti regati. Ko smo prešli La Coruño je bil čas za novo odločitev. Kot smo že omenili, je taktični program predlagal spust proti jugu z vso hitrostjo pod veliko letečo genovo (reacher), nato pa se spopasti z azorskim anticiklonom kakor najbolje veš in znaš. Adrien ni izgubljal časa, dvignil je reacher in se zapodil proti jugu, medtem ko sem se odločil, da bom s flokom ostal nekoliko bližje liniji najkrajše poti in ne tvegal toliko s spuščanjem stran od rute, kar me je na koncu zelo drago stalo. Ponoči je veter rastel in počasi obračal v bok, najprej sem malce popustil frok, potem še malce bolj, pa še … dokler se nisem končno razjezil nase, se ozmerjal z leno ritjo, zamenjal flok za letečo genovo… in jadrnica je poletela kot pobegli vlak. V naslednjih dveh dneh sem doživel eno najboljših jadranj doslej. Jadrnica je neprestano glisirala, hitrosti so presegale 16 vozlov, medtem pa je bila popolnoma uravnotežena, tako da si lahko prepustil krmilo avtopilotu. NKE pilot je delal kot pesem, prevozil 92 milj v 8urah in dosegel hitrost 16.4 vozla medtem, ko sem v kabini držal kotliček z vrelo vodo, s katero si rehidriraš freeze dried kosilo. Malce strašljivo, a zabavno. Južneje se je menda zabaval tudi Andraž, saj je v 24 urah prevozil skoraj 250 milj. Še južneje pa je Adrien očitno iztaknil vse varovalke, preplul 260 milj v 24 urah in počasi, a vztrajno najedal Andraževo prednost.
Vsake zabave je prej ali slej konec, veter je padal in obračal v bok. Letečo genovo je zamenjal mali spinaker, nato srednji, vse dokler nismo na koncu pristali na velikem spinakru in polnem glavnem jadru. Z drugimi besedami to pomeni, da slabo tono težko jadrnico poganja 120m2 jader, to pa je razmerje med močjo in težo, ki jo srečamo samo še pri srfu. Tukaj se skriva tudi hakeljc, treba je samo obrniti zorni kot. Mini ni boleče neudobna mala jadrnica, temveč velik in zelo udoben surf, v katerem lahko celo prespiš.
Petega dne sem po SSB radiu končno ujel tako vremensko napoved kot tudi trenutne pozicije. Napoved je omenjala obrat vetra na jug ob bližanju Azorom, anticiklon se je umaknil in veter naj bi zdržal vso pot do cilja. Izvedel sem tudi, da se Andraž in Adrien ruvata za etapno zmago, sam pa naj bi bil v skupini petih jadrnic, ki so se borile za tretje mesto. Čez dan sem z desnimi uzdami prečkal pot dobre pol milje pred Francoisom Salabert na Areas (eden izmed preostale četverice in najbližji vodilnemu paru), zato je bila morala na višku. Medtem, ko se je Francois spuščal proti jugu na levih uzdah, sem v dobri veri plul naprej proti zahodu-jugozahodu, kot pravijo, zavaljen, neumen in srečen, čakajoč na obrat vetra, ki se ni nikoli zgodil. V zadnjih dneh je južna skupina počasi povečevala prednost, dnevi pa so bili kljub temu lepi, jadrnica je drsela pod spinakrom, obkrožena z obiljem morskega življenja. Nočne luči so nakazovale, da se bližamo Azorom, natančneje otoku Terciera, ko sem začutil znane vibracije na kobilici – očitno sem okoli lista ujel nekakšno plavajočo nesnago. Malce nejevoljen sem se odločil, da se ne bom potapljal pod jadrnico ponoči temveč bom to raje opravil čez par ur, saj je bila noč pri kraju. Ob zori sem še enkrat v glavi preletel načrt, kako bom spustil spinaker, skrajšal glavno jadro, obrnil v veter in skočil v vodo, seveda varno privezan. Ravno, ko sem pripravil dvižnico spinakra da se znebim jadra, sem ob boku jadrnice opazil mrtvega lignja, plavajočega na gladini. Nič posebnega bi lahko porekli, vendar je bil ta ligenj dolg skoraj za polovico jadrnice. Pripravljenost za skok v vodo se je topila kot snežinka na soncu, miselni tok pa je šel nekako takole: Azori slovijo po kitih glavačih + kiti glavači se hranijo z ogromnimi lignji = zagotovo so blizu ogromni lignji, in ker tale ni ogromen, je gotovo nekje blizu njegova mama. Rešitev mojega problema je prišla v slabe pol ure kasneje kot sunek vetra s 25 vozli, kar se je končalo z jadrnico zvrnejno na bok in spinakrom v vodi. Spinaker sem zamenjal z manjšim, z njim so odšle tudi vibracije, s temi pa potreba po kopanju z lignji. Pod srednjim spinakrom je jadrnica letela kot sneta sekira, od samega navdušenja pa sem popolnoma zamočil kdaj narediti obrat z vetrom in debelo zgrešil layline (se opravičujem, ampak ne vem kako se temu reče po domače) proti cilju. Preklinjajoč svojo neumnost sem ponovno zamenjal spinaker z letečo genovo, vrečo s spinakrom pa ponovno pripravil na premcu. Nekje na pol poti med otokoma Jorge in Horta se je veter obrnil v krmo, kar je pomenilo še nekaj menjav jader, vse dokler nisem prečkal ciljne črte na ustju pristanišča Faial pod velikim spinakrom. Za pot sem porabil 8 dni in nekaj drobiža in končal dobre 5 ur za vodilnim, ki je bil kdo drug kot moj sosed na Finisteru, Adrien Hardy - Brossard. Andraž je etapo končal drugi, skupaj z mojim sedmim mestom pa sva v floti povzročila kar precejšnje vznemirjenje.
Poročilo z druge etape sledi…
Translation of the article available on www.sailinganarchy.com
Ob 00.34 po lokalnem èasu je vèeraj kot desetouvršèeni z druge etape (deveti v razvrstitvi prototipov) regato Les Sables - Azori - Les Sables konèal Kristian Hajnšek na Adrii Mobil 509. Skupni èas regate je 17 dni, 13 ur, 33 minut in 37 sekund. Njegove skupne razvrstitve organizatorji še niso objavili, po naših izraèunih pa bo osmi. Kristian je v vetrovni Les Sables prisel nasmejan, laèen in utrujen.
Ekipa Adria4ocean je s tem zakljuèila zelo uspešno sezono 2006, dokazala, da sta jadrnici Adria Mobil 509 in 510 še vedno konkurenèni in da bosta z nekaj izboljšavami konkurenèni tudi prihodnje leto na Transatu 6.50 2007.
A good end to the season
At 00.34 local time Kristian Hajnšek onboard Adria Mobil 509 crossed the finish line of the Les Sables - Les Acores - Les Sables race as 10th in leg two (9th in the prototipes classification). Total time of the race for him is 17 days, 13 hours, 33 minutes and 37 seconds. His overall standing is not official yet, but according to our calculations he is 8th. Kristian arrived in Les sables cheerful, hubgry and tired.
Team Adria4ocean has thus ended a very successfull season 2006. The best news is that both boats Adria Mobil 509 and 510 are still competitive enough and with some improvement they will remain competitive until next years Transat 6.50.
www.lessables-lesacores.com
www.4ocean.si
Danes, 25.8.2006 je Andraž Mihelin na Adrii Mobil 510 ponovil in dopolnil uspeh iz prve etape regate Les Sables – Azori – Les Sables. Le 2 uri, 17 minut in 40 sekund za zmagovalcem Davidom Sineau-jem je prevozil ciljno črto kot tretje uvrščeni na drugi etapi in s tem osvojil tretje mesto v skupni razvrstitvi za ekipo Adria4ocean.
Kot smo napovedovali zadnjih nekaj dni je šlo na koncu na nož. Zadnjo noč je bil Andraž še na petem mestu in izgledalo je že, da se mu bodo stopničke izmuznile za las. Tudi pogled na jutranje pozicije ni prinesel oprijemljivega upanja na večji uspeh. Presenečenje je sledilo, ko so na pontone že privezali zmagovalca druge etape Davida Sineau-ja na Bretagne Lapins in Adriena Hardy-ja na Brossardu, ki je z drugim mestom na regati domov odnesel skupno zmago. Andraž se je za končno uvrstitev v zadnji noči v pravem match race-u pomeril z Isabelle Joschke, ki je na koncu ostala brez stopničk.
Za obe etapi je skupaj potreboval 16 dni, 21 ur, 21 minut in 9 sekund in se na cilju veselil zgodovinskega uspeha za slovensko odprtomorsko jadranje: »že stopničke na prvi etapi in Kristianova uvrstitev med deset so nama dale potrditev, da z ekipo delamo v pravi smeri. Konkurenca napreduje z velikimi koraki, v razredu je vse več velikih sponzorjev in dobro je vedeti, da temu znamo držati priključek«. Najbolj se zdi, da je vesel dejstva, da je sta z uspehi s Kristianom dokazala, da nista avanturista, temveč, da tekmujeta kot vrhunska športnika v razredu, kjer konkurenčnost in številčnost nenehno narašča. »Poleg tega pa sva začela mešati štrene v še vedno pretežno francoskem razredu in dokazala, da ni najbolj pomembno, da prihajaš iz države z močno odprtomorsko jadralsko tradicijo, da dosegaš rezultate. Pomembna je motivacija, odločenost, trdo ekipno delo in velika podpora sponzorjev«.
Kristiana Hajnška na Adrii Mobil 509 na cilju pričakujemo danes ponoči, obeta pa se mu skupna uvrstitev med prvih deset.
Andraž third
On August 25th 2006 Andraz Mihelin onboard Adria Mobil 510 has repeated the success from leg one of the Les Sables – Les Acores – Les Sables race. He crossed the finish line 2 hours, 17 minutes and 40 seconds behind the winner David Sineau in third place of leg two and third place overall.
It was a rough battle at the end just as predicted. Andraz was 5th in the last night and even the last morning positions did not give a lot of hope for an excellent result and it looked like the podium position will just slip away from him. We were in for a surprise after the winner of leg two David Sineau onboard Bretagne Lapins and overall winner Adrien Hardy onboard Brossard. It was a match race between Mihelin and Isabelle Joschke and in the end Isabelle finished 4th.
It took Andraz 16 days, 21 hours, 21 minutes and 9 seconds to complete leg one and two and to enjoy the historical result for Slovene singlehanded offshore racing: »even the podium finish in leg one and Kristian’ top ten finish have given us a confirmation that the team is on the right track. Our competition is progressing with giant steps and it is good for us to know that we can get top placements in the Classse Mini«. For the most part it seems he is mostly happy that his team mate Kristian Hajnsek and he have proved that they are not a couple of avanturists but top sportsmen competing in a higly competitive class. »It’s just a bonus for us that we have finaly put Slovenia on the offshore racing map and proved with it that it doesn’t matter if you come from a country with a large sailing background. It’s all about motivation, determination, team work and support from the sponsors. Proving that we can play on the Frenchmen’s playground is a lot of fun«.
Kristian Hajnsek onboard Adria Mobil 509 is expected on the finish during the night and is looking at a top ten finish.
www.lessables-lesacores.com
www.4ocean.si





Glede na najnovejše jutranje pozicije bo Andraž drugo etapo končal nekje med 3. in 5. mestom, skupno pa se z Isabelle Joschke borita za stopničke. Na cilju vodilno skupino pričakujemo čez dobri dve uri, Kristiana pa enkrat ponoči. V Les Sablesu je vreme sicer kislo (deževno, vetrovno), razpoloženje pa odlično.
Just a few more hours to go
According to the lates positions Andraž is looking at a 3rd to 5th position in leg two and is battling it with Isabelle Joschke for an overall podium finish. We are expecting the leaders group to cross the finis line in a bit over two hours, Kristian will arrive sometime during the night. The weather in Les Sables is lousy - unlike the spirits…
Kot smo napovedovali že ves čas bo šlo ob koncu druge etape na nož. Po skoraj desetih dneh jadranja jeprvih šest tekmovalcev (Isabelle Joschke, David Sineau, Francois Salabert, Peter Laureyssens in Andraž Mihelin) se nahaja znotraj meja dvajsetih milj, do cilja pa imajo le še 200 milj. Hitrosti so nekoliko padle v primerjavi z jutranjimi, zato tudi manjše število prevoženih milj. Kristian je močno zmanjšal svoj zaostanek za vodilnimi in je trenutno deveti, njegova hitrost pa je precej boljša od vodilnih. Veter se je prehodno nekoliko umiril, že zvečer pa pričakujemo obrat v jugozahodnik in krepitev vetra na 25 vozlov, v sunkih tudi več. V drugem delu noči bo obračal nazaj na zahod in nato na severozahod, ves čas pa bo pihal s hitrostjo okoli 20 vozlov. To pomeni, da bodo prvi na cilju v zelo strnjeni skupini. Noč in jutro bosta zahtevna zaradi veliko vetra ter vožnje v krmo v velikih valovih. Zemeljska ekipa se približuje znamki 1000 km.
First group of six within 20 miles
As we have been predicting all along the finish of the second leg of the race will be a photofinish. After almost 10 days of sailing a group of six in the lead (Isabelle Joschke, David Sineau, Francois Salabert, Peter Laureyssens and Andraž Mihelin) is within 20 miles of eachother. DTF is 200 miles for Joschke in the lead. The speed is a bit slower in comparison to last night - hence the smaller distance. Kristian gap on the leader is now only 100 miles and he is currently 9th with a far better spped of the boat. The wind is slightly calmer, ut towards the evening it should rise up to 25 knots. In the second part of the night it will turn to W and than to NW (around 20 knots). It should be rough, windy night. This means a match race at the finish line. Land crew is now reaching the 1000 km mark.
www.4ocean.si
Deset zjutraj na počivališču nekje pri Brescii na italjanski avtocesti. Podporna skupina Adria4ocean v Adriinem avtodomu (ki smo ga ljubkovalno poimenovali Adria Mobil Three) drvi proti cilju v Les Sables z mešanimi občutki. Po eni strani so nas jutranje pozicije spravile v dobro voljo, ker nam je Andraž vlil novega upanja za dober rezultat. Po drugi strani pa smo malce zaskrbljeni, da nas ne prehitijo na cilju. Andraž zAadrio Mobil Too je bil od Les Sablesa ob 6.00 UTC oddaljen le še 260 milj, vozi pa s hitrostjo 7.4 vozla. Francoisa Salaberta na tretjem mestu dohiteva in je sedaj 14 milj za njim. Kristian na Adrii Mobil je enajsti 144 milj za vodilnim Sineau-jem. Odločeni smo, da slavje na cilju bo - ne glede na končni izid. Vse skupaj je še najbolj podobno bitki s časom in prav zanimivo se je poistovetiti z borbenimi občutki, ki verjetno v tem trenutku prevevajo skiperje. No ja, pa tudi to ni čisto res. Živčni smo sicer zelo, vendar pa imamo v posadki pilota, navigatorja in še ko-pilota, medtem ko so skiperji sami. Zemeljska ekipa (Jure Jerman, Jurka in jaz) ima do cilja še 1200 km. Držimo pesti…
Will land crew beat the skippers to the finish?
10 am on the Italian higway somewhere near Brescia. Land crew Adria4ocean in an Adria Mobil (which we have Lovingly named Adria Mobil Three) motorhome is on it’s way to Les Sables d’Olonne with mixed emotions. On one hand we’re extatic about the morning positions and new hope Andraž has given us for a good result. On the other hand we’re afraid they’re going to beat us to the finish line. At 6.00 UTC Andraž onboard adria Mobil Too was 260 miles to finish in 4th place sailing with a speed of 7.4 knots. He is working hard to catch Farncois Salabert in 3rd place, and is now only 14 miles behind him. Kristian onboard Adria Mobil is 11th, 144 miles behind leader Sineau. We are determined to celebrate at the finish no matter what the outcome. Things our end resemble a race against the clock and it is funny how much one identifies onesself with the skippers at this point. The only difference is we have a pilot, navigator and co-pilot in our crew, while the skippers are all alone. Land crew’s (Jure, Jurka and myself) DTF is 1200 km. Fingers crossed!
Organizatorji so na uradni spletni strani borbo zadnjih 400 milj pred ciljem poimenovali “V iskanju izgubljenega časa”. In res se zdi, da je analogija s Proustom na mestu. Potem, ko so tekmovalci dva dni izgubljali milje v bonacah, se sedaj začenja zares. Trdno v vdostvu je David Sineau na Bretagne Lapins, ki ga z juga zasleduje Peter Laureyssens, s severa pa Isabelle Joschke in Francois Salabert. Skrajno po severni strani je ponoči Andraža prehitel Gerald Marin, trenutna pozicija Adrie Mobil 510 je šesto mesto. Andraž se bo za stopničke v skupnem seštevku boril kot kaže s Sineau-jem, Salabertom in Isabelle Joschke, pa tudi z Adrienom Hardyjem, ki je kar precej izgubil v primerjavi z vodilnimi in se trenutno nahaja na devetem mestu, ima pa zato toliko boljšo trenutno hitrost (8.8 vozlov, medtem ko je Andraževa 5.4 vozlov). Kristian je še vedno pozicioniran južneje od voidilnega in na enajstem mestu zaostaja 156 milj. Kdo bo v vetrovnih razmerah v skupnem seštevku pridobival in kdo izgubljal je zaenkrat še nemogoče napovedati.
Less than 400 miles to go
Official website has called the second part of leg two “In search of lost time”. Indeed it seems that the Proust analogy is apropos, as the skippers are trying real hard to make up for lost time of the past few days when they were sailing in calms. Firmly in the lead remains David Sineau on Bretagne Lapins, followed by Peter Laureyssens in the south and Isabelle Joschke and Francois Salabert in the north. Andraž was overtaken by Gerald Marin and Adria Mobil Too is currently sixth. His battle for an overall podium finish will be with sineau, Salabert, Hardy and Joschke. Hardy is 9th, but is making good speed (8.8.knots, meanwhile Andraž’s speed is 5.4 knots). Kristian is 11th with 156 miles on the leader. It is difficult to say who will gain places and who will loose in the overall standings as the fleet is not coherent enough.
www.4ocean.si
Včeraj je Jure pravilno usmeril našo pozornost na Geralda Marina, ki je z drzno potezo daleč na sever začel pridobivati mesta in se bo kot vse kaže povzpel na sam vrh v razredu serijskih jadrnic. Na uradni spletni strani mu ne napovedujejo ničesar manj kot zmage na drugi etapi tudi v razredu prototipov, vendar je morda za takšne napovedi še kljub vsemu malo prezgodaj. Še vednio je vodilni David Sineau na Bretagne Lapins, tesno mu sledita Francois Salabert na Areas Assurances in Isabelle Joschke na Degremont. Danes ponoči bodo tekmovalci že blizu Finistera. Andraž je ponoči pridobil mesto in je trenutno peti (razveseljivo, da je na lestvici pred Brossardom), Kristian pa je trenutno enajsti, vendar še vedno dobro pozicioniran glede na vremensko karto.
Are we in for a surprise at the finish?
Yesterday Jure singled out Gerald marin, and it turns out he was right. His daring northern expediton is proving to be a very worthy one as he is looking to take overall victory in the series classification. The organisers are even going as far as predicting a leg two victory for him - meaning he will cross the finish line ahead of all the prototypes. It could be a bit early for such bets, but he is looking good for now. The leader is still david Sineau on Bretagne Lapins, followed by Francois Salabert on Areas Assurances and Isabelle Joschke on Degremont. Andraž has gaind a place during the night - he is now 5th (ahead of Brossard who is 9th) and Kristian is eleventh, but still in a good position to go around Finistere. They should reach Finistere some time during the night.