Danes dopoldne se začne tretja, zadnja in odločilna etapa. Občutki ekipe pred startom:
Zadnji sestanek skiperjev pred velikim finalom letošnjega Open Demi cle-ja je minil precej nervozno. Tretja, 250 milj dolga etapa od St Quaya na severu, do Lorienta na jugu Bretanije nas bo vodila po enih najzahtevnejših voda na svetu. Plime do 10 metrov in tokovi, iz katerih tu pridobivajo celo elektriko, samo začinijo z neštetimi skalami in grebeni posejano obalo te globoko v Atlantik segajoče štrline na zahodni francoski obali. V primeru nasprotnega toka je potrebno ugrizniti v kislo jabolko in začeti zloglasni »rock hopping«, skakanje čez skale, saj je toka praviloma v plitki vodi manj. Branje kart tako postane precej nenavadno in naša priprava na navigacijo je izgledala nekako takole: »tale plato je ob oseki samo 2 metra nad vodo se pravi, da bi praviloma moralo biti v redu… koliko je že plime ob tistem času… 4 metre… hmmm no ja bomo še enkrat preverili ko pridemo do tja…«. V GPS smo vnesli skoraj 50 točk, ki naj nam bi pomagale iskati globoko vodo, vendar pravici na ljubo priznajmo, da v želodcih malce vseeno zvija.
Po drugi etapi je vrstni red že bolj formiran. Vodilna četverica, PCO, Actual, Breton Lapins in Ecover je za las ujela plimna vrata pred ciljem in si v drugi etapi priborila komaj dosegljivo prednost 4-6 ur. Od petega mesta, ki ga zaseda Brossard do devetega, na katerega sta trenutno uvrščena Kristian in Luka na Adrii 509 pa je po drugi strani le borih 50 minut. Z Jako na 510 za Brossardom zaostajava 20 minut kar pomeni da je boj za peto mesto še čisto odprt.
Vremenska napoved zopet napoveduje lahne vetrove v premec za prvih 36 ur nato pa bolj sveže v bok in krmo za konec. Plan na obeh Adriah je zato enak – prvih 36 ur za vsako ceno ohraniti kontakt z vodilno skupino, nato pa v idealnih razmerah za naši jadrnici poizkusiti preboj na čelo. Na papirju vse lepo in prav.
Sama druga etapa je po splošnem mnenju udeležencev bila ena najtežjih, če ne najtežja v zadnjih letih. Ne zaradi močnega vetra ampak ravno nasprotno. Brezveterja, megla, spremenljivi lahki vetrovi in močni tokovi, ki so pogosto dosegali tudi do 4 vozle so ubili posadke. Za ilustracijo kratek opis prihoda v cilj s krova 510:
Še miljo naju loči do kardinalne boje po kateri lahko obrneva proti dnu zaliva kjer naju čaka ciljna črta, prava postelja, topla hrana, tuš in pivo. Malo pred nama sta 509 in 454, iz meglic na desni pa se prikaže še rdeči 198 Brossard. Preden se zaveva na naju izvede zloglasni Brossad manever (glej blog pred tem) in se postavi nekaj sto metrov pred naju. Vsi skupaj obrnemo, dvignemo špinakre in z ugodnim tokom usmerimo premce proti cilju. 454, 509 in 198 se držijo bolj desne strani zaliva, z Jakatom pa se usmeriva bolj levo v iskanju ugodnejšega toka. 3 milje pred ciljem se zgodi. Najprej pade noč, nato uplahne špinaker in proti cilju nas nosi le še tok. Leva stran se je izkazala za ugodnejšo in na 510 imava majhno prednost pred ostalimi tremi. Šibak krmni veter prihaja v minutnih dozah presekanimi s pet minutnimi brezveterji. Ritem je precej pravilen, tako da uspeva s hitrimi menjavami med flokom in špinakrom počasi napredovati proti cilju. 1.5 milje pred ciljem pokličeva organizatorja »comitee this is 510… we hear you 510, what is you estimated time of arrival?… well, it could be 10 minutes or 6 hours… kratek premor … we understand, good luck«. Počasi se obrne še tok ki naju zdaj nosi od cilja in v kokpitu pripraviva sidro. Na srečo šibak veter kakšnih dveh vozlov postane stabilnejši, in s špinakrom se voziva levo in desno po prelivu, ne da bi napredovala za en sam meter. Tok je še močnejši od vetra. Po pol ure pade odločitev. Zavlečeva se med skale pod obalo in stisneva pesti. Vode bi po tablicah moralo biti ravno zadosti in toka bi v plitki vodi moralo biti precej manj. Globinomer pleše med 4 in 6 metri, na karti je na tem mestu vrisano kopno, vendar se izplača. Do cilja samo še 100 metrov. 417, ki je pred cilj prišel še pred nami kot peti preseka ciljno črto nekaj pred tretjo zjutraj. Nekaj minut za njim slediva na 510 in minuto za nama še 198. Za njim 509 in kot zadnji iz naše skupine 454. Še en fotofiniš ki pa zdaj ni več presenečenje za nikogar.
PLP, Andraž
