22. junij 2006
Mizerija v treh dejanjih
Demi-Clé 2006 s krova Adrija Mobil 509

Uvod:
Open Demi Cle je bila druga od treh regat sezone 2006, ki sva se je udeležila z Andrazem. 900 milj dolga ruta vzdolž obal Bretanije in nazaj je postregla vse s čimer je grozila. Veter in brezvetrja. Obilo morske trave, ki se obeša na vse podvodne pritikline ter predvsem nenavadno močni tokovi, ki so nas silili v igranje s plimo ter skakanje preko skal tik ob obali v izogib najmočnejšim tokovom. Po več neuspešnihh povabilih se mi je za posadko pridružil Luka Baebler, ki pa se je kljub mojim začetnim pomislekom izkazal kot dober in zagrizen jadralec.

Prvo dejanje:


Posadka Adria Mobil: Kristian "Šef" Hajnšek in Luka "Stari" Baebler

V tednu pred startom je veter vlekel kot bi mu kdo plačal, 15-20 vozlov in še kakšen za povrhu. Najin prvi skupni trening z Luko je bilo vse prej kot pomirjujoč, manevri v veliko vetra so bili precej na hojladri, zato sem zvečer že kar zaskrbljeno majal z glavo, pa čeprav so se strahovi kasneje izkazali za naupravičene.
Regatni odbor se je ob šibki vremenski napovedi v vsej svoji modrosti odločil za daljšo ruto, najprej okoli otoka Groix pred Lorientom, nato okoli otoka Belle Ille, približno 30 milj proti jugovzodu, nato pa (tokrat izjemoma) okoli vseh skal in plitvin Chauses de Sein v Brest. Slabih 200 milj, vendar prijetno in podjetno.
Štart v pojemajočem vetru bi lako shranili v predalček pod »prepozno in na napačni strani«, zato se z naraščajočo nejevoljo znajdeva med zadnjimi, ki zapustijo razbremenilno bojo. Po nekaj menjavah jader pristaneva na novem reacherju, leteči genovi, drifterju ali kakor koli že temu pravijo v naših logih. V slabih 3. vozlih vetra najdeva privatno sapo in se pričneva vleči proti otoku, kjer je tok ugodnejši in veter malce močnejši. Za otokom pa je pravljice naenkrat konec. Še tiso malo vetra se razbline v oljnato bonaco in z našimi debeloritimi jadrnicami se trudiva kako vsaj ostati obrnjen v pravo smer medtem, ko ti vetromer kaže med nič in prav nič vetra. Počasi se termika ponovno prebije skozi in med floto zacvetijo prvi spinakri, najprej obotavljivo, potem čedalje več in do mraka se še kar udobno pripeljemo do začetka Belle Ille, kjer ponovno obstanemo. Noč mine v bonaci, kjer nihče ni vedel kdo pije in kdo plača. Enkrat se pelješ kot sneta sekira, nato se ustaviš in samo neumno gledaš kako se lučke okoli tebe premikajo. Ko se prebijemo do konca Belle Ille je že rano jutro, obrnemo okoli rta, tam pa spet presenečenje. Ob nama se znajde Vecteur Plus, malce naprej Brossard, pa Actual, skratka celotna vodilna skupina, ki je noč preživela parkirana v bonaci. Veter obrača v orco in jača, natanko po Juretovih napovedih, ter se ustavi med 15 in 20 vozli, kar najine jadrnice sprejmeta z velikim veseljem. Polni balasti, vsa oprema zložena na bok in poln odklon kobilice, skupaj z novim kvadratastim glavnim jadrom deluje odlično. 509 in 510, bok ob boku, slabih 50 metrov narazen se pričneta vzpenjati skozi vodilno skupino, višje in hitreje kot vsi ostali. Jadranje je naporno, neudobno vendar nagrajujoče, saj do poznega popoldneva ostane pred nami le še Peter z novim Ecoverjem. V pojemajočem vetru se spustimo skozi tokove pri Raz de Sein, najzahodnejšem rtu Francije, kjer nas k sreči nekaj vozlov toka naslednjih 6 ur vsaj nosi v pravo smer, saj se je veter ponoči znova razblinil v mrtvo in vlažno bonaco. Ob zori se veter ponovno prikrade, končno napihne spinaker, pogled čez ramo pa ob precejšnji nejevolji razkrije najprej enega, potem drugega in nazadnje skoraj vso floto spinakrov, ki v dvigajočem vetru gazijo proti tebi. Ma, k... Do vhoda v Brest, nekaj milj dolgega in približno miljo širokega preliva se okoli nas nabere skoraj vsa flota in začne se veselica, obrati z vetrom v gneči konkurence, vse skupaj pa začini še do 4 vozle toka, ki dere iz kanala, za češnjo na vrhu sadne kupe pa se še ulije dež. V teh trenutkih narediva kapitalno napako, narobe prebereva karto tokov in se spustiva proti levi, medtem ko je Brossard, mogoče dolžino barke pred nama odšel v skrajno desno stran kanala. Razplet? Ekipa na levi popuši, Ecover konča 8. Yves na Actualu konča 14. z Lukom končava kot 20... in Brossard? Adrien in Pierre pa prideta prva, takoj za njima pa PCO z Ronanom, ki se je tudi stisnil pod desni rob. Cena neumnosti je včasih visoka, tokrat pa naju je stalo slabo uro zaostanka.

Drugo dejanje:


Olje na platnu, barke v olju, vse skupaj pa v megli...

Po dnevu počitka je na vrsti 500 milj dola etapa dčez kanal, okoli rta Land´s End, do otoka Lundy pred Bristolom ter nazaj v severnobretonsko mesto St. Quay. Start v slabem vetru je bil bolj tako tako, očitno bo na startanju treba še delati. Ponovno se znajdemo v znanem okolju brestovskea kanala, le da nas tokrat deroča reka nese v dobri smeri in GPS nemalokrat pokaže tudi čez 9 vozlov hitrosti – proti vetru. Tokrat za spremembo nismo gledali po gladini refule, temveč kje se voda najbolj peni, tam je najmočnejši tok, razlika v hitrosti pa je bila nemalokrat tudi nekaj vozlov, zato se je vrstni red večkrat dodobra premešal. Pri izhodu iz kanala obrnemo proti severu v chenal du Four med otokom Ouessant, kjer se zgodba ponovi, le da se tik pred koncem kanala naenkrat zaletimo v zid megle... Na levi, približno 50 metrov stran se iz megle pokaže jadro Ecoverja in Bretagne Lapins, nato pa vse skupaj utone v vlažni mlečni brozgi. Z očmi na pecljih se nekako trudiva v pojemajočem vetru, drugo jutro pa naju zora pričaka sredi čisto prave tržaške bonace. Vetra nič, oljnata gladina brez vala, le tok ki te nosi 6 ur na eno stran, naslednji 6 ur pa na drugo te opominja, da vseeno nismo na Jadranu. Ta cirkus traja dolgo, predolgo, vse dokler se jugozahodnik počasi prebije, vendar se vetrovno polje popolni enakomerno in tekmeci severneje dobijo veter istočasno, zato se naša investicija na zahod sfiži. Jadranje pod spinakrom je hitro in udobno, pred sabo ugledava vrsto spinakrov, ki jih do v noči pustiva za sabo. Večina tekmovalcev naredi obrat z vetrom in se spusti okoli rta Land´s End proti kopnem, s 509 pa ostaneva na levih uzdah, ki naju vodijo na odprto proti ladji svetilniku, zasidrani na plitvini Seven stones. Ob ladji, stari znanki z zadnjih treh Fastnetov (ena od obveznih obratnih točk te regate) težko ostaneš ravnodušen. Stara ladja, zasidrana z debelimi verigami, z močnim žarometom in rogom za meglo, mi vedno zbudi predstavo o tisti bogi revi, ki more skrbeti za svetilnik med zimskimi viharji... Ni časa za razmišljanja, še en obrat z vetrom in pičimo proti severu. Stran od obale je veter močnejši kar se lepo vidi glede na konkurenco, ki ostaja za nami. Še približno miljo proti odprtem se prikaže pisano jadro Actual Interima, ki naju povozi kot za šalo... po obilici praskanja za ušesom in vprašanj v stilu »pa kako je to mogoče...« le pogledava pod gladino in na najino veliko presenečenje opaziva ogromno ribiško mrežo navito okoli kobilice. No, luštn, ne samo da sva pušila kdo ve kako dolgo, treba bo še v vodo. Čast pripade Luki, voda s svojimi 12°C nič kaj ne vabi, zato si odene TPS, skoči v vodo, odplete mrežo, zleze na barko, dvigneva jadra in se zapodiva proti otoku Lundy...le da je medtem veter popolnoma upadel, zato ostaneva na mestu, mreža pa plava za nama. Znebiva se par balkanskih, nato pa se vdava v usodo, ter se zabavava ob opazovanju kako močan tok odplakne Petra na Ecoverju, ki je že skoraj obrnil rt otoka, vseh 5 milj nazaj vzdolž otoka. To se ponovi še enkrat, vendar tokrat samo do polovice, ko se obotavljiva sapa le prikrade nazaj. Svetilnik na severnem rtu obrneva kot sedma, pomolivši premec izza rta pa tudi midva obstaneva. V izogib najmočnejšem toku (ki je sedaj znova obrnil v premec, kam pa drugam) se ponovno vlečeva le par metrov od strme obale. Mreža levo, skala desno, obrat, pa takoj spet nazaj da ne izgubljava... v tem scenariju se nekako premikava ob otoku dokler ne prideva na njegovo vzodno stran, kjer je tok še močnejši, vetra pa drastično upade. Jadrnica naredi dva kroga za 360°, vetra ni niti na recept, zato naslednjo uro z naraščajočo jezo gledava kako se do naju privali vsa čreda jadrnic, ki so do tedaj bile za nama. »Ma, u kurac« je bila verjetno največkrat izrečena beseda tistega večera, ko se vsa čreda prične počasi sliniti nazaj proti Land´s Endu. Ponoči je vse skupaj bolj šmorn, proti jutru pa se prične graditi nov veter od odprtea proti kopnemu, dobro postavljena ujameva obotavljivo sapo v spinaker in spet smo v igri. Čez dan veter rase in ob rtu na koncu sveta jadrnica drvi pod spinakrom v divjem surfu. Še en obrat z vetro tik pred črnimi skalami in švineva skozi preliv med rtom in grotami slabih 100 metrov stran. Ufff, tole pa je čisto on-off. Najprej nč, potem pa takle adrenalinski šok. Takoj za rtom ostaneva malce bolj na odprtem, obkroživa jadrnice ki stojijo v zavetrju kopnega in se zapodiva proti Franciji. Veter vse bolj obrača v orco, ampak tokrat vsaj piha... ponoči se okoli naju razbesnijo nevihte, ki razen ene bolj razgrajajo in grozijo kot pa dejansko pihajo. No, 90 stopinjski obrati vetra delajo zgago, saj jih, utrujena in sita vsega, še kar kriminalno slabo izkoristiva. V jutru pristaneva na ostri orci in pred nama ugledava relzultate nočnega fušanja, nekaj jadrnic, ki so bile krepko za nama je sedaj tam kjer ne bi smele biti – pred nama. Sranje! Čez dan se nekako prikopljeva nazaj, se skupaj z Brossardom pritisnemo tik ob severno bretonsko obalo in pričnemo v izogib 4 vozle nasprotnega toka z znanim skakanjem preko skal. »Ok, ta je 2m nad gladino ob oseki, zdej je 6m plime.... ok, lahko greva čez. Si prepričan da je ura pravilna? Hm, ne... ma nema veze, sva že čez...« je samo eden od tipični dialogov tega popoldneva. Proti večeru obrneva zadnjo bojo pred vodom v zaliv St. Quay, nekaj milj pred ciljem veter spet usahne, tok pa nas prične odnašati iz zaliva. Dobrih 6 ur kasneje je vrstni red obrata okoli boje premešan. Areas, Adria Mobil, Brossard in Adria Mobil Too končamo v popolnoma na glavo obrnjenem razporedu. Pardon my french, ampak kurc pa taka regata. Odrešen, ampak razkurjen do amena, opazim da so prvi štirje uspeli še pravi čas pobegniti okoli vogala, zato so natanko 6 ur pred zasledovalci - kar je dolžina enega plimnega okna.

Tretje dejanje:


Šopi morske trave na kobilici so ti včasih pobrali lahko tudi do pol vozla hitrosti...

O tretji etapi ni veliko za povedati. Glede na seštevek časov prve in druge etape je postalo jasno, da je naš doseg nekje do trenutno peto uvrščenega Brossarda, ki ima dobro uro naskoka, Andraž je 46 minut pred nama, za nami pa so tudi zaostanki dokaj majhni tako da ti lahko hitro še kdo sname kožo. Zaradi zahtevne obale in močnih tokov si pripravimo vse za rock hopping, natančne ure plime in oseke, višine vode ob posameznih urah ter nenazadnje še celih 52 točk, vnešenih v GPS (skale, svetilniki, grote in podobna navlaka). Ni malo za 240 milj dolgo regato, kajne?
Start kot vedno, v vetru med malo in nič, vendar tokrat k sreči vsaj v ugodnem toku. Nekaj časa se premikamo hitreje tisti, ki smo zunaj, nekaj časa tisti ki so bližje obali, nihče ne ve kdo pije in kdo plača, dokler se pod večer par najlažjih jadrnic, znanih po njihovih sposobnostih v lahkem vetru ne odpelje, vsi dizajni Samuela Manuarda (509&510, stari Adrenaline – 346, Jeromov 576 ter dva serijska Tip Topa) pa se znajdemo v krogu 200 metrov.
Ponoči se veter gradi, opažava ,da jadrnice bližje obali pridobivajo, tok je ob obali ugodnejši, spustiva se proti levi in do jutra obupno popušiva. Veter se je, kot je napovedal Jure, zgradil s severa, zato so vsi tekmovalci na odprtem prvi ujeli veter in do jutra potegnili najmanj 5 milj pred naju. Spet par krepkih besed, če maš bukovo betico in ne poslušaš napovedi, ti nihče ne more pomagati. Čez dan spet trdo delo, orcanje v 15 vozlih vetra in izogibanje neštetim snopom morske trave. V dveh dneh regate sva z Lukom sedemkrat morala očistiti kobilico krmila in kanarde, neprijetno delo pa sva razdelila bratski, vsak enkrat.

Luka v TPS pred čiščenjem trave s kobilice

To je pomenilo, da si se moral sleči, vzeti TPS, masko in hop v vodo, v najboljšem primeru pa si se z nogami obesil za ograjico, vtaknil glavo in rame pod vodo in z veslom izbezal svinjarijo s kobilice. Svetilnik na severu Bretonske obale, Phare du Four, znan po slikah z naših knjigarn, obrneva kot odrešitev. Še dobrih sto milj, skoraj smo že doma. Veter počasi obrača v bok, v izogib najmočnejšemu toku se spet vlečemo po plitvinah z enim očesom na globinomeru, skoraj spregledava groto, saj misliva zapluti levo med dvema vidnima skalama, pa se tam zapeni val nad groto, tik pod gladino....ok, greva pa po sredi. Dobrih 20 milj pod spinakrom med rtom Raz de Sein in Penmarch izkoristiva za kratek počitek, oba sva že kar pošteno zdelana, kar se še najbolje vidi po reakcijah posameznika takoj po zbujenju. Ob jutru prečkava arhipelag Glennans, kjer veter spet crkne, pa pihne, pa crkne, dokler se počasi ne zgradi šibak veter s katerim naju prinese do cilja. Za češnjo na vrhu sadne kupe sva tik pred ciljem spet fasala šop trave, kar se je boleče poznalo pri hitrosti v šibkem vetru, v najino škodo in veliko veselje dveh Pogov2. Cilj, debela gospa zapoje in te nesrečne regate je končno konec. Slabe tričetrt ure za nama prečka ciljno črto še Andraž+Jaka, tri minute prezgodaj, da bi ju z Lukom ujela v skupni razvrstitvi. Sledi običajna rehabilitacija, šnicl+pivo ter pogrevanje starih štosov in zgodb s sojadralci, čez par dni pa kot že tolikokrat do zdaj pozabiš tiste najbolj mizerne trenutke in obljube, da tega pa res nikoli več.

Epilog:
Ker se v vsakem dreku najde par vitaminov, tako se je tudi ob vseh stresih in pretresih regate izpostavilo par področij, na katerih bo potrebno narediti domačo nalogo. Če gremo kar po vrsti: najprej je tu psihična priprava in obvladovanje stresa, zelo pomembno področje, vsekakor dvisno od temperamenta osebe, kar je še posebej očitno v mojem primeru. V več primerih, ko so stvari postale napete in se nate zgrne kup tekmecev, ti nervoza prej škodi kot pa pomaga. Če ti pa ob bonacah, ko te že tretjič polovi konkurenca poči film do te mere, da se sokrmar v kokpitu naredi majhnega in neopaznega, pa zadeva postaja zelo resna. Vsekakor področje, na katerem bom vložil veliko energije za delo z Matejem Tušakom.
Drugo področje je vsekakor jadranje v šibkem vetru, področju, kjer najini jadrnici najbolj izgubljata v primerjavi s konkurenco. Na tem področju bo treba še kar nekaj treninga da izkoristimo ves potencial jadrnice, hkrati pa bo preko zime vloženo veliko dela v nadgradnjo jadrnice, z novim jamborom,lažjo kobilico, lažjimi baterijami in še par izboljšavami. Vse skupaj bi naj na papirju jadrnico olajšalo za 110kg. Z novo snastjo bo jadrnica dobila večji flok, kar se bo skupaj z vsem naštetim zagotovo poznalo v izboljšanih lastnostih.
Nenazadnje pa ostane še delo na fizični pripravi, meteorologiji, sleep mamagementu ter ostalih področjih, ki tvorijo domačo nalogo do naslednje sezone.

Natisni stran