Lanzerote
Zadnji dan pred startom druge etape. Pontoni v Puerto Calero v ničemer ne izdajajo da bo v naslednjih 24 urah start druge, slabe 3000 milj dolge etape. Ni množice, ni mrzličnega pripravljanja, ni tekanja po zadnjih opravkih. Le otovorjene jadrnice, ki pod težo zalog ležijo nenavadno globoko v vodi in skiperji ki perejo palube so nezgrešljiv znak o skorajšnjem odhodu. Dodatnih 5 dni počitka, ki so prišli kot bonus norega tempa prve etape, sva z Andražem porabila še kar uspešno. Razpoke v krmilih so popravljene, spinakerji pokrpani. Nov digitalni polnilec baterij v povezavi z generatorjem iz slabega litra goriva namolze kar 20A električnega toka v primerjavi s 7A, kolikor je zmogel obstoječi sistem… In če k temu dodava še obisk Jureta Jermana, s katerim smo 4 dni pred startom pričeli s spremljanjem vremenskih napovedi, je razlika v primerjavi s stresom pred startom v La Rochelle, več kot očitna.
Vremenska napoved je nenavadna. Namesto surfarskega raja in pasatov ki žvižgajo skozi jambore z debelimi 25 vozli hitrosti pogled na Atlantik še najbolj spominja na tržaški zaliv. Obzorje, ki se skriva v meglici, morje plosko kot palačinka in slab veter iz južnih smeri so znaki da se dogaja nekaj zelo neobičajnega. Depresija, ki se približuje Kanarom sesa pregret zrak iznad Afrike zato nas vsaj prve dni čaka orcanje proti vetru – dobrodošla sprememba po divji jagi prve etape. Z Juretom Jermanom na predvečer štarta pregledamo še zadnje vremenske slike. Očitno se je depresija še bolj približala Kanarom in program, ki računa najbolj optimalno pot, se kar ne more odločiti ali najprej zapluti na zahod ali pa jo takoj po startu ubrati proti Afriki. Naše vremenske podatke si delimo s Philom Sharpom, ki mu vreme razlagajo Weather Commanders, vetrosledci, ki delajo za rock star jadralce stila Elen MacArthur in VOR ekipe, ter Elaine Chua, ki je razlago vremena dobila od znanca in Whitbread oceanske legende Rogerja »Clouds« Badhama. Trije različni vetrosledci se le redko strinjajo o tako zmuzljivi stvari kot je vreme. Commanders pošljejo Phila na skrajni zahod, Badham svetuje čim prejšnjo pot do Afrike, h čemer se nagiba tudi Jure. Kako že gre tista, če imaš eno uro vedno poznaš točen čas, če pa imaš dve, potem nikoli nisi prepričan… Na koncu se odločimo, po startu najprej vzdolž črti najkrajše poti proti Kapverdom, nato pa vzdolž afriške obale, kjer bodo pasati močnejši. Napoved kaže, da bova na začetku izgubljala v primerjavi s konkurenco, vendar naj bi nadoknadila v ugodnih razmerah v pasatih.
Start je ponovno ob 17:17, zato se ves dan nemirno prestopamo in komaj čakamo odhoda. Za valobranom nas pričaka šibak veter in precej vala, po katerem se v čakanju na start guncamo kot afne. V gneči spregledam Alexa Pello in ga zgrešim za slab meter… neumno, neumno, a kljub temu se znova ujamem v gneči na startni črti. Še nekaj napetih trenutkov, krma tega, premec onega, Corentin, ki preči sredi gneče pa ga kljub levim uzdam nihče ne ozmerja… start Transata je pač malce drugačen od običajnih regat. V zame neugodnih razmerah, brez balastov in s kobilico v sredini se trudim s pravim trimom jambora, ki bi iz jader iztisnil še zadnje drobce moči, saj naš trup nerad drsi skozi vodo v izpodrivnem načinu plovbe. Trud obrodi sadove, saj se odpeljem Tanguyu, ki me je med startom regte Mini Pavois povozil kot za šalo, očitno smo se nekaj naučili v tej sezoni. Z oddaljevanjem od otoka se dviguje veter in jadrnica prekipeva od moči. Podobno mi dvigne moralo Andrea Caracci, s katerim imava skoraj izenačeno hitrost skozi refule.

Proti Zelenortskim otokom
Naslednja dva dni orcamo proti jugu in preklinjamo plohe, ki s sabo nosijo puščavski pesek, da je paluba vsa rožnata od finega prahu. Šele tretji dan veter počasi obrne in prvič dvignemo spinaker. Ok, počitka je konec, zdaj se začne resno delo… Andraž je oddaljen slabo miljo, vsake toliko se drug drugemu potoživa po VHF in s tem živcirava francoske tekmece, ki vedo da se pogovarjava o vremenu, pa ne razumejo niti besede slovensko. Pozno popoldan nastavim pilota na kot vetra, namestim budilko in si privoščim kratek počitek po skoraj dnevu in pol krmarjenja. Ko se zbudim, takoj opazim, da nekaj ni prav, očitno sem a.) pozabil nastaviti alarm na spremembo kota vetra in b.) prespal budilko ter se zbudil dobre tri ure kasneje. A to še ni vse; med spanjem je veter obrnil, tekmeci so naredili obrat z vetrom, moj pilot pa je sledil kotu in me odpeljal naravnost proti Afriki, vsaj 60°stran od kurza tekmecev. Naslednji dan poizkušam popraviti škodo, jadram približno 15 milj od obale Zahodne Sahare vendar je veter nestalen in ob vzpostavljanju termike zelo šibak. Popoldan se razmere popravijo, vendar se jadrnica naenkrat ustavi in zvrne na bok. Pogled čez rob razkrije neprijetno novico - kobilica je zapletena v mrežo. Ni druge, spustim jadra, se privežem in z nožem v roki skočim v vodo. Dve uri kasneje se zgodba ponovi, tokrat brez presenečenja, zato pa s toliko večjo nejevoljo. Do večera dodam na rovaš še dva parangala in ob mraku izčrpan zaspim v kokpitu. Zbudi me neprijeten občutek, kot da te nekdo opazuje. Le slabo dolžino jadrnice stran pluje ribiški čoln s tremi temnimi postavami. Poizkušam se mu izmakniti, vendar trdovratno vztraja in se počasi bliža. Organizator nas je opozoril na lokalne ribiče, ki radi izkoristijo priložnost in si izboljšajo vsakdanji kruh z občasnim piratstvom. Vse skupaj traja že pol ure in napetost čedalje bolj raste. Iz notranjosti privlečem veslo in jim kriče žugam. Očitno jih ne zabava, saj mi eden od njih vrne pozdrav s pošteno veliko (ali pa so to samo velike oči?!?) mačeto. Očitno je vrag odnesel šalo, pričnem z razgrajanjem po jadrnici, vihtim veslo in kričim naj le pridejo če si upajo ter jim v pristni balkanščini omenjam njih rodbino, ko se k sreči odločijo, da jih tako majhna jadrnica ne zanima preveč. Ko sedim v kokpitu opazim da se mi tresejo roke in čeprav je Juretova vremenska napoved ugodnejša ob obali, vso noč jadram daleč proti zahodu. V naslednjih dneh se znajdem v razmerah, ki jih jadralci na večjih jadrnicah imenujejo »champagne sailing«. Sonce, 18 do 22 vozlov pasatov, zmerno morje, kaj še lepšega, razen da je na miniju mokro kot pod gasilsko brizgalno. Bridka šola prve etape se je očitno splačala. Novi sistem za polnjenje baterij dela kot šus, veliko sva se naučila o nastavitvah NKE pilota, tako da porablja skoraj pol manj elektrike kot v prvi etapi, poznava katero jadro je hitrejše v katerem kotu, skratka jadranje počasi postaja užitek. Dnevno rutino so prekinjale le vsakdanje neprijetnosti, ki so bile bolj nadloga kot resna težava. Na primer odpoved satelitskega oddajnika ARGOS in srečanje s spremljevalno ladjo, od katere sem dobil nadomestnega. Ali pa nočno plezanje na jambor in tekma z naraščajočim vetrom, kdo bo prej ali bom prej spustil zapleteni spinaker ali pa ga bo »snel« veter; k sreči je tokrat veter izgubil. Odpoved hidravlike avtopilota je bilo neprijetno presenečenje, vendar sem problem že poznal, saj se je zgodil že dvakrat. Po krepkem preklinjanju in razstavljanju sistema po kosih, najdem rešitev in zjutraj sistem oživi, žal za ceno zanesljivosti, saj se je ob delovanju počasi pregreval. In seveda za ceno celonočnega jadranja brez spinakra.

Zelenortski otoki in pot du noir /doldrums/
Velik taktični zalogaj so predstavljali Kapverdski otoki, ki so označevali približno tretjino poti in skrajni doseg vremenskih napovedi s starta. Do večera otoki zrastejo pred mano, valovi se umirijo in jadrnica mirno drsi z 12 vozli pod spinakrom. Razmere, ki sem jih poimenoval »poceni milje«. Veter ne kaže nikakršnih znakov po obratu na vzhod, še več, vso noč trmasto vztraja s smeri severa, zato se odločim zapluti skozi preliv med 3000 metrov visokim Fogo in manjšim Brava, saj pričakujem da se bo veter zaradi stiskanja ob otoke ojačil. Teorija je pravilna , vendar smo na pol. Ob otokih pospešimo, vendar nas na drugi strani pričaka – nič. Šele popoldan se veter obotavljivo prikaže, tokrat s smeri jugozahoda. Počasi napredujemo do večera, ko se veter odločno obrne proti severu in ojači. Jezen nase razmišljam o vzroku za takšno vedenje, zdi se mi podobno tropskemu valu, kar kasneje potrdi tudi Jure, vendar takrat nimaš dovolj podatkov za kakršno koli uporabno odločitev. Naslednji dan ujamem vremensko napoved na dolgovalovnem radiu (SSB, Radio Monaco na 22.768 kHz in Radio France International na 15.300 kHz), ki trdovratno javlja vzhodne vetrove vse do 10° severne širine in skoraj zanemarljiv pas intertropske konvergence – zloglasnih doldrums ali po Cirilovo »kuvbavije«.. Pod spinakrom se spuščam proti jugu in čakam, 10° N, 9° N, … nekje v višini 7° severne širine do tedaj obotavljivi veter nenadoma obrne proti vzhodu, kot bi se zaletel v steno. No, tu smo te čakali. Ampak, tokrat je bila žoga na strani vetra, saj se že popoldan nad nas privali prva od ekvatorialnih neviht. Zadnji trenutek spustim spinaker, skrajšam jadra, se privežem in stisnem zobe, preden se nad nas privali nevihtni piš z močnim nalivom. Takšen dril postane rutina v naslednjem tednu, nevihte čez dan, nevihte ponoči, nevihte za zajtrk, kosilo in večerjo, pa še za kakšno malico vmes. Niso premočne, veter redko preseže 30 vozlov, zato so pa toliko bolj nadležne, z močnimi nalivi in tudi 60° zasuki vetra.

Južni pasati
Prečkanje ekvatorja mine brez velikega pompa, ponoči med orcanjem v dobrih 20 vozlov vetra, z razbitim in neprijetnimi valovi ter slapovi vode, ki zlivajo po palubi, daleč od idiličnih predstav o Transatu kot jadranjem v krmo. Budilka me prebudi pol milje pred namišljeno črto, ves krmežljav počakam na prečkanje, posnamem na video kako se na GPS širina spremeni iz N v S, darujem Neptunu najdragocenejše priboljške, zavoj piškotov in zadnjo konzervo meni najljubšega posladka, ananasov kompot, mu želim dober tek, v prihajajočem refulu skrajšam glavno jadro na 2.krajšavo in se zvlečem v če že ne udobno, pa vsaj bolj suho notranjost. Zjutraj je veter malce padel vendar me čaka neljubo presenečenje. Moj novi flok, narejen v kalupu iz treh panelov se je razpadel po gornjem šivu približno meter pod vrhom. Material jadra iz mylarja in steklenih vlaken narejen po tehnologiji D4 (podobno kot North Sails 3DL) je že prejšnje dni kazala znake poškodb saj je enostavno pričel lesti pod obremenitvijo. Prekleto, trda orca, uničen flok, do cilja pa še 950 milj. Zavest da sem izgubil eno od najpomembnejših jader skoraj tretjino poti do cilja me težko prizadene. Moja morala, ki že tako ni bila na vrhu zaradi slabe uvrstitve, nenehnih neviht in napornih razmer v trdi orci, ni samo zgrmela po tleh, ampak si je pričela kopati luknjo in tako našla pot v še večje globine. Po eni od največjih psihičnih kriz v mojem življenju se zavem, da je če ne že edina, pa vsaj najhitrejša pot domov skozi Slavador, zato se poberem in pričnem z reševanjem problema. Še par krepkih, nato si na steno napišem »Ni problemov, so samo rešitve« ter se lotim popravila. Jadro zalepim s samolepljivim dakronom, pošijem na prednjem in zadnjem robu, ga dvignem in zadeva takoj razpade. Ok, še enkrat. Tokrat porabim zadnje kose materiala in nalepko prišijem na jadro, vendar D4 membrana ne nudi nobene opore šivom in jadru se poškodbe samo večajo. Del strukturno zelo kritičnih poškodb popravim z nalepko, ki jo dodatno prilepim s Sikaflex –om dragocen nasvet z jadrnice Open60 in zadeva začuda zdrži. Jadra ne morem polno obremeniti vendar hitrost še vedno naraste za dva vozla. K sreči veter obrača v bok in po dveh dneh hitrega in mokrega divjanja z reacherjem ter izogibanja neviht, veter svojeglavo obrne v krmo.

Proti cilju
Med spuščanjem vzdolž brazilske obale si izberem pot po odprtem, ker zaradi vremenske napovedi in afriške izkušnje pričakujem močnejši in stabilnejši veter stran od obale. Tokrat se domneva izkaže za pravilno in v zadnjih dneh dnevna povprečja narastejo tudi čez 200 milj. Razdalja do cilja, ki jo kaže GPS postaja vse bolj znosna in počasi te prevzema čuden občutek. Po eni strani si vesel da se regata bliža koncu, po drugi pa poizkušaš čim bolj uživati v zadnjih dneh. Ob zadnjem obratu z vetrom, zgodaj zjutraj se zapodim naravnost proti le slabe 130 milj oddaljenem rtu, ki označuje vhod v zaliv Salvadorja de Bahia. Pozno popoldan zavijem okoli rta, še zadnjič zakrožim z vetrom in kot se spodobi, popolnoma zamočim manever. Poševnik se zloži na zavetrno stran, spinaker pade v vodo, vrh se navije okoli pripone, skratka, kot v priročniku. K sreči konkurence ni blizu, veter pa kmalu obrne v laško orco, ki me spremlja zadnje tri milje do cilja. Nasproti mi pridrvijo čolni organizatorja in jahta polna sotekmovalcev, ki navijajo v zadnjih metrih … in potem žvižg, ki pomeni konec spanja z odprtimi očmi, mokre obleke, ki pomeni da dehidrirano hrano zamenja zrezek in vodo z ISO+ pravo hladno pivo. Na krov se vzpneta Andraz in sodnik razreda Mini, Joel Gate, ki mi najprej pomoli hladno pivo, potem pa preveri pečate na zabojnikih za vodo in varnostno opremo. Poln vtisov se naenkrat znajdem ob pontonu, kjer te množica sotekmovalcev med vzklikanjem potegne z jadrnice. Čokoladna Rosie v srčkano oprijeti obleki ti prinese capirinho, in preden ji lahko še kaj rečeš te pograbijo huliganski sotekmovalci in te v velikem loku zabrišejo v vodo. S tem je ritual dobrodošlice končan, sledi še tuš in večerja v yacht clubu, kjer po svoji stari navadi zaspim za mizo. Transat 650, pot ki se je začela pred štirimi leti kot popolnoma neverjetna ideja je dosegla svoj cilj. Vsaj zaenkrat…

Christophe “Pipof” Guigueno na svoji spletni strani www.seasailsurf.com vsako leto objavi rang lestvico skiperjev, razreda Mini. Regate so različno točkovane glede na dolžino in zahtevnost (solo/ekipne). Seštevek točk je uvrstil Andraža na 9. Kristiana pa na 12. mesto med 213 skiperji, ki so v tekmovali sezoni 2005 .
Link na stran (v francoščini):
http://seasailsurf.com/seasailsurf/actu/article.php3?id_article=3709

Na pontonih Salvadorja je zadnje dni znova živahno. Tekmovalci s(m)o pričeli s pripravljanjem svojih jadrnic za pot proti domu. Jadrnice bodo še enkrat prečkale ocean, vendar tokrat s tovorno ladjo, varno pritrjene na kontejnerske palete. Če ne bo večjih zapletov, bo ladja priplula v Lorient okoli 12. decembra, kar za naju pomeni svojevrsten zaključek kroga, ki se je začel v letu 2002 z najemom stare jadrnice ravno v Lorientu…

Najprej pospravimo vrvi, snamemo sončne panele in poševnik, jambor, ga zaščitimo s folijo in pritrdimo na palubo.

Pred dvigom iz vode ti povedo, da moraš zaradi pomanjkanja postora v hangarju (kjer jadrnice čakajo na ladjo) sneti jambor, ki si ga s precej truda pritrdil na palubo. Sledi duhamorno snemanje kobilice…

… ki jo kasneje postavijo ob steno skupaj z drugimi kot fižolovke.

Domača ekipa improvizira 300 na uro, vse je opravljeno hitro in brez poškodb, pa čeprav se skiperji držimo za glavo. Kako že gre tista : ” blagor nevednim…”?!?

Start
Suunto me s kratkim piskom opozori, da je do štarta druge etape Transata le še minuta. Vetra je tokrat precej manj kot na štartu pred La Rochellom. Nihče nima nič proti. Zadnje kar bi si želel je, da se 30 dni dolga regata in več let trajajoči projekt končata v prvih nekaj minutah po štartu.
Kljub razpredanjem, da štart sploh ni pomemben in da je vsem v interesu le varno in nestresno prečkanje štartne črte, tekmovalni duh očitno prevzame krmila 70 jadrnic pred Puerto Callerom. Sam se dvakrat le za nekaj centimetrov izognem sotekmovalcem. Skozi glavo mi gre »neumno, neumno, neumno«. Vendar le za hip. Že naslednji trenutek ura zapiska štart, kar čez delček sekunde potrdi strel iz sodniške ladje. Flota se hitro razdeli. Del jo mahne proti zahodu, del proti jugu, nekaj pa se nas odloči za sledenje »rhumb line« - najkrajše poti proti cilju. Celo noč in naslednji dan cikcakamo proti vetru in se izogibamo nevihtam.

Proti Zelenortskim otokom
Z Juretom, ki je nekaj dni pred štartom prišel na Lanzarote, smo se odločili za ruto, ki naju najprej odpelje na jug, skoraj do Afriške obale, nato pa prečka »rhumb line« in naju v arhipelag Zelenortskih otokov pripelje iz zahoda.
Tretji dan veter začne padati in zatišje izkoristim za počitek. Kristian je oddaljen le slabo miljo – kako osvežujoče se je pogovarjati z nekom v domačem jeziku. Nato veter začne počasi obračati v krmo in prvič po štartu dvignem špinaker. Vlage je toliko, da je nebo cel dan belo, jadrnica pa je vseskozi zasvinjana z rdečim peskom, ki ga nosi iznad Afrike.
Zaenkrat sem kar zadovoljen z lovljenjem ritma. Sem spočit, 510 je v dobri formi, elektrike imava zadosti in pilot dela odlično. Ponoči je okoli mene kar nekaj lučk sotekmovalcev, zato se odločim, da ne bom spal. Rajši si pripravim nekaj carbobarov in carbofullov in forsiram z velikim špinakrom. V svežih 20 vozlih vetra 510 tako poganja kar 115 kvadratnih metrov jader. Hitro se bižava pozicijski luči jadrnice pred nama, kjer se je skiper očitno odločil za počitek. Visok strm val ga je prisilil, da je za počitek zmanjšal površino jader. Šele naslednje jutro ugotovim, da je to bil kasnejši vodilni Yves Le Blevec z značilnimi roza jadri svoje 151.
Še beseda o prej omenjeni hrani, ki je na 510 napolnila neprodušno škatlo za napisom »superhrana«. Z Nejcem Šarabonom smo pred štartom sestavili jedilnik, ki je poleg »navadne hrane« v obliki testenin ali riža v dehidrirani obliki, tune, sira in nekaj ostalih malenkosti vseboval tudi velike količine ogljikovih hidratov v obliki ploščic in napitkov. Le te sem s pridom uporabljal za hitro nadomeščanje energije, ostali dodatki pa so skrbeli za odpornost organizma in boljšo koncentracijo.
Nato prve težave. Kapa poševnika, ki sem jo popravil na Lanzarote seveda ni bila raztegnjena in uležana, zato začne drseti iz vrha. Špinaker dol, nož, kolut milimeterske vrvi iz spectre in veselo na delo. Med popravilom se mi bližnji tekmovalci seveda odpeljejo iz ozadja pa se tik mimo mene pripelje Alex Pella. »510, 510, Andraz this is Alex is everything OK?« zahrešči po VHF postaji. Roke imam ravno polne vrvi in traku, zato se ne odzovem takoj. Nekaj trenutkov kasneje se klic ponovi, tokrat bistveno bolj zaskrbljeno. Med delom sem skrit za jadrom, zato ga očitno skrbi, da sem padel v vodo. Skočim do kokpita in se javim. Lepo je vedeti, da nisi sam. 15 minut kasneje je popravilo končano, dvignem špinaker in se zaženem za Alexom. V slabi vidljivosti se kmalu izgubiva in vsak po svoje iščeva najhitrejšo pot proti Zelenortskim otokom.
Veter niha med 15 in 25 vozli kar pomeni številne menjave špinakrov. Na tem mestu bi se rad še enkrat lotil dogme o tem, da so valovi na oceanu sicer visoki, vedar tudi dolgi in pravilni. Klinca. Valovi, ki sva jih s 510 srečala na poti od Francije do Brazilije so bili praviloma kratki, strmi, visoki in nepravilni. Praviloma sestavljeni iz dveh valovnih front, ki sta se sekali pod kotom in na ocean vplivali podobno kot multipraktik.
Za razliko od prve etape sem tokrat precej suveren pri divjanju z vetrom v krmo. Še vedno je tukaj kar nekaj rezerve, vendar je bila razlika očitna. Šolnina prve etape, sicer visoka, se je kot kaže splačala.
Zadnja noč pred Zelenortskimi otoki in 510 s prvo krajšavo in skrajšanim špinakrom z glasnim razbijanjem po grdih nepravilnih valovih, s slabimi 10 vozli hitrosti napreduje proti jugu. Krmilo sem prepustil NKE, pametnejšemu od obeh pilotov, sam pa sem se zvil v kokpit za kratek spanec. Zbudi me alarm, ki opozarja na spremembo vetra. V kobajagi stabilnem območju severovzhodnih pasatov nekaj popolnoma nepričakovanega. Veter hitro obrača v bok in špinaker zamenja geniker, tega pa z obračanjem vetra nekaj minut kasneje flok. Iz notranjosti poiščem Juretove vremenske karte in le te obljubljajo stabilni severovzhodnik. Ta hip piha iz juga. Nekaj minut kasneje veter izgine in 3 ure stojiva v popolnem brezveterju. Kuvbajija!!!
Nato se spet napolni iz boka počasi obrne v krmo in pol ure kasneje divjava naprej kot, da se ni nič zgodilo.
Nasledje jutro se po VHF slišim s Petrom Lauresynsom, ki je doživel enak obrat vetra z brezveterjem. Na srečo ali na žalost: nisem le sanjal.

Zelenortski otoki do ZITK (Doldrums)
Otok svetega Nikolaja ali božičkov otok, obplujem le slabo miljo oddaljen. Kot Skrivnostni otok Jules Verna se pokaže iz meglice in s pustimi vulkanskimi pobočji ne izgleda nič prijaznejši od oceana, ki ga obliva. Naslednjemu otoku, 3 kilometre visokemu vulkanu Fogo se odločim izognit v širokem loku, saj njegova veterna senca lahko seže tudi 60 milj daleč. Celo noč lepo napredujem skozi arhipelag dokler me pred jutrom ne ulovi brezveterje. »P#%&«!!!« Od vulkana sem slabih 80 milj kar bi po vseh zagotovilih moralo biti zadosti, vendar kot kaže ni problem samo v Vulkanu. Ob 9h se oglasi VHF: »Neznani mini tu 424«. Hitro se javim in izvem, da je Tanguy v eni noči nadoknadil 34 milj zaostanka. »##$%#%#%$!!!!!« Se pravi, da niso vsi obtičali v bonaci. Prvič se slišiva tudi s Philom Sharpom, ki je po popolnoma zgrešeni taktiki na štartu z izrednim jadranjem zopet ujel priključek z vodilnimi. Cel dan se trudimo po obotovljajočem vetru in na koncu uspemo jadrnico spraviti na 4 vozle hitrosti v 2-3 vozlih vetra. Žal ne točno proti cilju.
Nekaj ur kasneje, ko pade noč stojim pred odločitvijo. S Tanguyem, Philom in ostalimi naprej proti zahodu ali narediti obrat z vetrom in obrniti proti jugu. Pregledam svoje meteo zapiske in si vzamem uro za razmislek. Vse bolj se nagibam k obratu proti jugu. Ko obrne še Bernard Gallay, ki jadra na sestrski jadrnici tudi narejeni pri Svetku in je ekvator na regatah prečkal že 6 krat, pade odločitev.
S 510 obrneva proti jugu in naslednjih nekaj dni uživava v hitrem napredovanju po severovzhodnih pasatih, ki ne presežejo 15 vozlov. Veliki špinaker, povprečna hitrost 7 vozlov in Bernard, ki vsak dan bolj zaostaja so bili vrhunci tega dela, ki drugače brez konkurence pobere nagrado za najbolj dolgočasno jadranje v vseh 27. dneh regate. NKE je vozil po 12 ur na dan, ki sem jih izkoristil za počitek, manjša popravila in navigacijo.

(ZITK) Doldrums
Zona intertropske koverence kot se imenuje območje, kjer se zrak zaradi segrevanja pretežno giba le v za nas precej neuporabni smeri gor-dol, je bil del regate, ki smo ga vsi pričakovali z mešanico nestrpnosti in strahu. Popolnoma kaotična narava tega pasu, ki se razteza od Afrike do Južne Amerike ob odsotnosti satelitskih komunikacij onemogoča kakršnokoli taktiziranje. Večinoma točko prečkanja izbereš pred štartom in jo po Zelenortskih otokih na fino popraviš na to pa na juriš. Moja je ležala 0N 28W
Z Ronanom, vodilnim v razvrstvi serijskih jadrnic sva ravno zaključevala pogovor, ko se svetloba spremeni. Pogledam iz kokpita in iz meglice na vzhodu se vzpenja velik nevihtni oblak. Sranje! Poberem špinaker, in ravno začem delati krajšavo ko pride prvi piš. Na srečo le 30 vozlov. Neverjetno kako se v tovrstnih situacijah poveča koncentracija. Krajšavo končam kot da bi delal na »fast forward«. Ravno pravi trenutek. Naslednji piš seže do 37 vozlov, nato pa tudi preko 40. Nadenem si varnostni pas in tesneje povežem flok na premcu. NKE medtem brez težav obvladuje rezbremenjeno jadrnico, ki pa še vedno z vetrom v bok dosega 13 vozlov hitrosti. Obe Mobicomovi kameri tečeta, in ko primem za krmilo sem popolnoma sproščen. Nevihta traja slabo uro in prvič v življenju uživam v dežju in vetru, ki jo spremlja. Po njej veter obrne na jug in tam z manjšimi spremembami ostane do Brazilije.

Južni pasati
Prva nevihta, ki me je ujela nekako 7 stopinj severno naj bi napovedala prihod v območje brezveterij in neviht. Na moje veliko presenečenje nič ni bilo kot sem pričakoval. Brezvetrja ni bilo, južni veter med 15 in 20 vozli me je spremljal vse do Brazilije, nevihte so bile pogoste, vendar njihovi piši niso presegali 30 vozlov, dolgo pričakovani jugovzhodni pasat, za katerega je bila dizajnirana najina jadrnica pa je trmasto vztrajal v smeri juga - se pravi ostro v veter. Dobro, en dan časti hiša, drugi dan sem že postal malo nervozen, ko prečkam ekvator z mojimi zadnjimi sladkarijami poizkusim podkupiti Pozejdona, da bi Eola za ušesa. In res naslednji dan veter obrne v bok. Hitrost s 6 poskoči na 8 vozlov in svet v trenutku postane lepši.
Vendar le za 12 ur. Nato veter spet obrne ostro v veter in obraz se mi spet za odtenek pomrači. Plovba je mokra in neudobna, vendar nestresna. Na dan si privoščim 4 do 6 ur spanja, generator pa dnevno uporabljam za pridelovanje elektrike in sušenje oblek. Koža na noben način nima rada drgnjenja, sploh če je to povezano s slano vodo, zato dnevna higijena postane nuja. Ni hujšega če začneš izgubljati milje zaradi vnete riti.
Za mano ostane Fernando de Noronha, za katerega kasneje izvem, da je v bistvu čudovit arhipelag z peščenimi plažami, delfini in starimi razbitinami ladij. Do Brazilije je še dober dan.
Številna srečanja z delfini in kiti ne naštevam sproti. Ko na morju preživiš toliko časa sam, jih domišljavo začneš obravnavati kot kolege in ne le kot atrakcijo. Kljub temu si ne moreš, da jih ne bi občudoval. V svoji jadrnici, ki je vrhunec človeškega znanja se ob njih počutiš okorno in grdo.

Zadnji dnevi
Pred Recifom se srečava z Mikaelom na 491, ki je izgubil nekaj ur zaradi popravil na krmilu. V svojem delu je bil delno uspešen – usposobi le eno od obeh krmil. Glede na to, da nam pasati pihajo konstantno le čez levi bok to ni poseben handikap, zato se vname srdit boj za 12 mesto. Najprej ga zaradi njegovih težav malo podcenjujem, vendar me hitro kaznuje in prehiti. Čez noč ne spim več kot uro in čez dan nadaljujem z enakim tempom. Delo se obrestuje in spet prevzamem prednost. Naslednjo noč pa šok. Spim v kokpitu, vozi NKE, srednji špinaker, glavno jadro in naenkrat »BANNNGGGGG!!!!!«. Jadrnica se iz hitrosti 8 vozlov v trenutku ustavi in zvrne na bok. Sam se z glavo pošteno udarim v steno kokpita in skočim pokonci. Prepričan sem, da sem se zaletel v ribiško ladjo. Sranje! Posvetim proti premcu: nič. Posvetim po bokih: nič. Kaj za vraga!? Snamem špinaker in na hitro pregledam še kobilico in krmila. Nič. Sem samo sanjal? Potipam se za glavo in velika buška priča o nasprotnem. Nato se spomnim. Daggerboard! Asimetrična smerna plavut na premcu, ki jo uporabljamo za dodaten vzgon. Skočim na premec in ga poizkusim izvleči. Ni šans. Oddahnem si, to je to. Posvetim čez bok in ne vidim nič. Izgleda kot, da ga je nekaj gladko odlomilo.
Zadnje dva dni do cilja pretečeta v nervoznem ritmu. Mikael mi vseskozi diha za ovratnik. Ponoči opazujem soje Brazilskih mest in v glavo se mi počasi plazijo misli o tem kako bo na kopnem. Ni še čas. Dokler ne presekaš ciljne črte nisi končal.
Še 4 milje do cilja. Z Mikaelom stojiva pod Salvadorskimi nebotičniki in menjava jadra kot pobesnela. Veter obrača vsakih pet minut in v zadnji uri sva menjala špinaker za geniker, tega nazaj za špinaker, nato flok, pa geniker… Počasi napredujeva proti vhodu v zaliv. Na njegovo srečo sva vseskozi na istih uzdah (piha čez isti bok) – še vedno ima samo eno krmilo. Počasi zgradim nekaj 100 metrov prednosti nato pa veter obrne v premec. Od tu bo cik cak do cilja. Game over. Zagledam veliko jahto ki se hitro bliža. Grega, Irena, Anabelle. Ljudje. Prvi ljudje po skoraj treh tednih samote.
Nekaj minut kasneje še nekaj gumenjakov z organizatorji in končno Jurka. Nekaj najtežjih trenutkov cele regate – dokler ne presekam ciljne črte moram ostati sam. In nato sirena, vpitje, gumenjak, ki pridivja ob bok 510. Najprej na krov skoči Joel, glavni sodnik z nalogo, da preveri pečate in Jurka. Prvič po Kanarih se spustijo vsa jadra.

Ciao tutti! Vem, da nestrpno pričakujete novice iz prve roke, vendar se z Andražem večkrat zalotiva, kako z oteklimi prsti pritiskava na tipkovnico in misli nekako na silo prelivava na ekran vse do trenutka, ko stavke prebereš in jih pobrišeš, saj veš, da znaš in zmoreš precej bolje. Da pa vsaj za prvo silo potešiva vašo nestrpnost objavljava par slik zadnjih dni s komentarji, poročilo z regate pa sledi v naslednjih dneh. Še enkrat hvala za vsa sporočila, čestitke in bodrenje, saj zavest, da ste z nama v težkih trenutkih samote pomaga najti še tisto trohico vztrajnosti (beri: trme), da se nekako pregrizeš skozi nepričakovane probleme.
Vsak tekmovalec je na glavno jadro dobil risbo, ki so jo pripravili šolarji, v primeru 509, učenci ene od osnovnih šol v Salvadorju. Tucano in jaugar, ljubkovalno imenovan “Mače” sta postala ena od najboljših prijateljev v samotnih nočeh. Še posebej Mače, ki je s svojim psihadeličnim pogledom povedal marsikatero zgodbo…

Trenutek po prihodu na cilj te zagrne množica in obdajo te mešani občutki. Vesel si, da je konec, da srečaš prijatelje, po drugi strani pa si kar malce razdražen, ker se po treh tednih samote okoli tebe preriva toliko ljudi.

Seveda pa se ponavadi za nasmeškom skrivajo še kakšni drugi nameni…

… ki se kmalu pokažejo v pravi luči. Kopanje je obvezen del rituala, še dobro, da je cilj v Braziliji in ne v Bretaniji.

Pogled na flok s 509. Material narejen v kalupu (v tehnologijji D4, podobno North Sails 3DL) ni zdržal, zato se je jadro približno meter pod vrhom pretrgalo na dvoje, približno 1000 milj pred ciljem. Po tretjem popravilu je jadro zdržalo in je od daleč še kar spodobnega izgleda.

Pogled od blizu pa razkrije sadove lepljenja in 5 urnega šivanja. Laminat steklenih vlaken in mylar filma se je izkazal za prešibkega, da bi zdržal šive, zato je šele lepljenje samolepilnega dakrona s Sikaflex lepilom vsaj približno zdržalo obremenitve.

Tudi Andraž ni ubežal svojemu deležu poškodb. Nekaj dni pred ciljem je 510 pri hitrosti 9 vozlov silovito trčila v neznani plavajoči predmet. Silo udarca je prevzela smerna plavut , ki je zaščitila krmila, vendar je bila plavut nepopravljivo poškodovana. Sreča v nesreči, razmere v zadnji dneh so omogočale plovbo tudi brez uporabe plavuti.

Bodi zadosti, vsem skupaj pošiljava tolpe pozdrave iz Brazilije in upava, da se čim prej spet srečamo.

21 dni, 3 ure, 18 minut in 15 sekund po tem ko je zapustil Lanzarote je Kristian s svojo Adrio 509 presekal ciljno črto pred Salvadorjem. Njegov skupen čas znaša 28 dni 12 ur 32 minut in 10 sekund.
Po delaminaciji floka, okvari hidravlike na avtopilotu in po tem, ko je iz vrha jambora odneslo inštrumente za veter, je kljub vsemu v zadnjih dneh našel dober ritem in uspešno lovil konkurenco.
Obe Adriji sta s svojimi skiperji uspešno opravili z Atlantikom (Andraž je v skupni razvrstitvi prototipov na dvanajstem mestu, Kristian pa dvajseti) in s tem izpolnili temeljni cilj projekta Adria-4ocean.

21 days, 3hours, 18 minutes and 15 seconds after the start of the second leg in Lanzarote Kristian Hajnsek and Adria Mobil 509 have crossed the finish line in Salvador de Bahia. The total time of his Transat race is 28 days, 12 hours, 32 minutes and 10 seconds.
Kristian had numerus tehnical problems but managed to keep up with the fleet in the last few days.
Both of the Adria boats together with their skippers (Andraž is t12th in the overall proto standings, Kristian is 20th) have succesfully finished the Transat 6.50 2005 and thus fulfilled the goal of the 4ocean project .

Tik pred startom druge etape sva se z Andražem slišala po telefonu. Prosil sem ga le, da uporablja varnostni pas vedno, ko pride na palubo. V tistem trenutku mi je bila pred očmi le skrb za varnost in mi rezultat ni pomenil praktično nič. Z dnevnim sledenjem regati se je tudi v meni rojevala tekmovalnost. In nekje 17. oktobra sem v Excelu nastavil tabelo, ki je upoštevala rezultate prve etape in po določenih predpostavkah iz ostankov za vodečim ocenjevala možen zaostanek. Rezultat te tabele je bil seveda trenutni skupni vrstni red, ki ga je čez nekaj dni Ana tudi dala na splet. Po tej oceni je bil 19. oktobra Andraž 17. in Kristian 19. Ocena je seveda bila narejena s predpostavko, da so bili tekmovalci v nekem trenutku enako hitri. Vemo pa, da so občasno nekateri naredili velike skoke in iz dnevno preplutih 150 milj nenadoma naredili skoraj 200 milj. Mogoče so reagirali podobno kot Kristian in Andraž na njuni lanski regati od Irske proti Franciji, ko sta s taktiko “win or swimm” proti koncu regate v 4 urah naredila 50 milj in se uvrstila zelo visoko. Pri nekaterih se je zgodilo tudi obratno in so s poškodovanim plovilom začeli zaostajati. Ali so za te skoke bili odločilni vetrovi, trenutno počutje, pripravljenost na tveganje, splošna psihična pripravljenost? Kdo ve. To ve le zase vsak jadralec, ki se je s tem vprašanjem boril sredi Atlantika. In vsakemu posebej ni bilo lahko. Iz komunikejev na uradni spletni strani se je včasih dalo razbrati, da ima ta ali oni tehnične težave in (sebično) smo se oddahnili, saj tak tekmovalec verjetno ni bil več nevaren za naša dva.

Zadnja dneva je bilo jasno, da je prvih devet mest oddanih in je šlo za to, katero mesto bo Andraž zasedel v skupini 5 tekmovalcev, ki so bili po izračunani oceni časovno blizu (Carraci, Joschke, Gallay, Giraud in Andraž). Joschke je prišla v cilj etapno na 6. mestu in tako je bil znan njen skupni rezultat (27dni 11 ur in 15 minut), kar je postal cilj za ostalo četverico. Iz vremenske slike in trenutne pozicije se je dalo sklepati, kako hitrost in posledično končni rezultat lahko vsak iz te skupine doseže. In tedaj je Carraci, ki je sicer bil v tej skupini prvi, začel delati precej več milj kot ostali in si s tem že dan pred ciljem zagotovil 10. mesto.

Dan pred Andraževim prihodom v cilj. Gallay in Giraud malce zmanjšata etapni zaostanek za njim. Nakar pride na cilj Andraž z rezultatom 27 dni 8 ur in 32 minut. Uh, Isabelle je torej za njim. Napeto čakanje. Gallay je bil ob zadnjih podatkih za njim približno 30 milj, je pa imel lepo prednost iz prve etape. Zvečer prispe na cilj - rezultat 27 dni 9 ur in 48 minut - Andraž še vedno kandidira za 11. mesto. Hiter pregled zaostankov in obenem telefonski pogovor z zadovoljnim Andražem. Povem mu, da bo 11. v primeru če pride Giraud na cilj proti eni uri ponoči (po našem času). Čakanje ob računalniku in končno tik pred polnočjo obvestilo, da je Giraud prispel pred polnočjo. Skupni čas 27 dni 6 ur in 48 minut in je torej enajsti. Končni rezultat Andraža je torej dvanajsto mesto. Tako v 2. etapi kot skupno. Bravo. Sedaj grem lahko spat.

Jutri zvečer, ko pričakujemo prihod Kristiana pa še eno napeto pričakovanje. Po ocenah je bil včeraj le še 2 uri za trenutno devetnajstim Ducrojem in še uro več za osemnajstim Mumbrujem. Glede na to, da je zadnje dni skupni časovni zaostanek za njima zmanjševal, ima mogoče možnosti..

Marjan Mihelin

Takole je izgledal Andražev prihod v Bahio…

Andraž’s arrival to Bahia…

Danes zjutraj ob nekaj čez pol deseto po lokalnem času, je po slabih dvajset dni trajajoči drugi etapi, na cilj pripeljal Andraž Mihelin. Izkupiček ? Dvanajsti! Na razsvrstitev v skupnem seštevku bo treba še malo počakati, odvisno od tega ali mu bo uspelo premagati Andreo Caraccija, torej deseto ali enajsto mesto. Končno lahko zagotovo rečemo: bravo naši!!! Bravo, Ažo!

In še nekaj tehničnih podatkov o regati:
(vsi podatki so izračunani glede na zmagovalca):

Prva etapa:
1306 milj
6 dni 15 ur 45 minut
povprečna hitrost 8.2 vozla

Druga etapa:
2920 milj
18 dni 5ur 12 minut
povprečna hitrost 6,7 vozla

Skupno:
4226 milj
24dni 21ur 36minut
povprečna hitrost 7,1 vozla

Dnevi čakanja, trepetanja, grizenja nohtov, ur preživetih pred računalnikom in navijanja bodo torej kmalu za nami, čakamo še Kristiana in držimo pesti.

V sredo 26.10 ob 18.43.31 po lokalnem času (23.43.31 po srednjeevropskem času) je Alex Pella (tretji na Transatu 2003) kot prvi prvi prevozil ciljno črto letošnjega Transata. Zmaga druge etape gre torej v španski žep, drugouvrščeni Corentin Douguet je na cilj prijadral le 38 minut za njim (ob 19.22.09) in tako postal pričakovani skupni zmagovalec. Francoz je tudi postavil novi rekord na Transatu, ki je bil prej 29 dni in 13 ur, Corentinov čas pa je 24 dni 21 ur. Bravo Corentin!

In kako kaže ostalim?